Že med II. svetovno vojno je znani celjski tovarnar Max Westen leta 1941 okoli sebe zbral slovenske in nemške navdušence velikega rokometa. Ekipa je do leta 1944 trenirala in nastopala na lepo urejenem igrišču v Čretu ter odigrala veliko prijateljskih tekem tudi v sosednji Avstriji. Po osvoboditvi sta bili konec maja 1945 prvi tekmi na dveh koncih Celja – za primat sta se borili ekipi Celja in Olimpa, ki sta se še posebej v naslednjem letu večkrat srečali. Leto 1946 zato tudi uradno štejemo kot začetek organiziranega igranja rokometa v Celju in Sloveniji!

Prva rokometna tekma je bila v Celju odigrana že leta 1942, po II. svetovni vojni pa je med vsemi športi najprej oživela prav “hazena” ali veliki rokomet. Konec maja 1945 sta bili prvi tekmi na dveh koncih Celja – za primat sta se borili ekipi Celja in Olimpa, ki sta se še posebej v naslednjem letu večkrat srecali. Leto 1946 zato tudi uradno štejemo kot zacetek organiziranega igranja rokometa v Celju!

Leta 1947 je po združitvi Celja in Olimpa nastalo centralno športno društvo Kladivar in med 21 sekcijami je bila tudi rokometna. Prvo republiško prvenstvo v velikem rokometu se je v konkurenci šestih ekip začelo leta 1949 in prvi naslov so osvojili Celjani brez poraza ter nato do leta 1954 v dvobojih s slovenskimi ekipami le trikrat izgubili in enkrat igrali neodločeno.Znanje je na najboljše rokometaše uspešno prenašal nekdanji nemški reprezentant – vojni ujetnik Fritz Knöffler in Celje je že tedaj imelo eno najmocnejših ekip v bivši Jugoslaviji, kjer je bilo prvo prvenstvo v velikem rokometu z udeležbo Celjanov odigrano leta 1950. Zanimanje za veliki rokomet pa je v petdesetih letih počasi upadalo! Praktično vse ekipe so se v nekaj mesecih preusmerile k malemu rokometu, ki je postajal vedno bolj množicen. Mlajša generacija igralcev Celja se je leta 1951 vedno bolj intenzivno ukvarjala z malim rokometom in na prvi tekmi na betonu pred železniško postajo premagala Ljubljano s 43:4. Že leta 1953 se je prvic igralo jugoslovansko prvenstvo, Celjani pa so isto leto po dveletnem premoru prvic zaigrali na republiškem prvenstvu in zasedli zadnje, 6. mesto. Dokončne ločitve med velikim in malim rokometom v Celju ni bilo tako hitro kot drugje in po večletnem igranju v okrajni ligi so se po dveh neuspelih kvalifikacijah (1959 in 1960) leta 1961 Celjani končno uvrstili v enotno republiško ligo. S tem letom se je začel vzpon celjskega malega rokometa, zadnja tekma v velikem rokometu pa je bila v Celju odigrana 21. novembra 1964 na Glaziji.

Obetavni celjski mladinci (Presinger, Telič, brata Goršic, Koren, Krelj, Povalej, …), ki jih je vodil Jože Kuzma v sodelovanju s Tonetom Goršicem in Francem Ramskuglerjem, so medtem štirikrat zapored osvojili naslov mladinskih prvakov Slovenije. Pozimi 1964 sta se združila mestna rivala ŽRK Celje in Partizan Celje in že v naslednji sezoni je bilo enotno moštvo ŽRK

Celje republiški podprvak. Leta 1965 so prvič premagali večnega tekmeca Slovan iz Ljubljane s 17:11 in osvojili slovenski pokal. V novi sezoni 1965/66 so Celjani tudi prvič republiški prvaki in po uspešnih kvalifikacijah v Slavonskem Brodu v sezoni 1966/67 še prvič člani najelitnejše I. YU – zvezne lige! Uvodni prvoligaški “ples” je trajal le eno sezono, vendar je izpadu sledilo vnovično zmagoslavje v republi¹ki ligi in preko kvalifikacij v Celju vrnitev med jugoslovansko elito. Jure Koren je kot prvi celjski rokometaš decembra 1969 zaigral za člansko reprezentanco Jugoslavije! Po treh uspešnih prvoligaških sezonah je leta 1971 sledil izpad v II. YU – zvezno ligo, ki je bila ustanovljena po desetletnem premoru. Leta 1976 na prvi tekmi v novi dvorani Golovec (1. julija) po kvalifikacijskem srečanju z Velešem se je ekipa Celja ponovno uvrstila v I. YU – zvezno ligo. Uspeh je ekipa dopolnila še s prvim nastopom v finalu YU – pokala (Celje : Partizan Bj. 23:27) in ga nato ponovila še dvakrat (leta 1978 z Medvešcakom – 23:24 in leta 1980 z Metaloplastiko – 19:28). Vlado Bojovič je v letih 1974 – 82 za reprezentanco Jugoslavije odigral 108 tekem in dosegel 124 golov. Devetkrat je bil kapetan ekipe, sodeloval na dveh svetovnih prvenstvih (1978 in 1982) in olimpijadi v Montrealu (1976) ter je s tem do sedaj najuspešnejši domači igralec celjskega kluba.

Leta 1978 je pokroviteljstvo nad klubom prevzela delovna organizacija Aero, po dveh 7. mestih je ekipa v sezoni 1978/79 ponovno izpadla iz prve lige, se v sezoni 1983/84 tja vrnila in takoj izpadla. Sledilo je “sedem let skomin”, ko so Celjani prva leta (1985 – 88) životarili v drugi ligi ter v sezoni 1988/89 z nacrtnim delom in ustvarjanjem nove ekipe priceli s ponovnim naskokom na I. zvezno ligo.

Leta 1990 je novi pokrovitelj kluba postala Pivovarna Laško, kar je odlocilno prispevalo k vsem nadaljnjim uspehom kluba! V sezoni 1990/91 je ekipa suvereno osvojila prvo mesto v II. zvezni ligi in se po uspešnih kvalifikacijah v Zagrebu še zadnjic formalno “uvrstila” v I. YU – zvezno ligo. Zmagoslavje celjskih rokometašev pa je trajalo le dober mesec, kajti Slovenija je 26. junija 1991 razglasila svojo samostojnost.

Prvo sezono v Evropskem pokalu držvnih prvakov (EP DP) so Celjani začeli leta 1992 v predkolu in zaradi izpada v 1. kolu proti staremu in novemu evropskemu prvaku Zagrebu tudi naslednje leto. To sezono (1993/94) so končali v Evropski ligi prvakov (7.-8. mesto) nato so sledili dve slabši evropski sezoni (1994/95 in 1995/96), ko so izpadli v 2. kolu EP DP (Zagreb in Veszprem). V sezoni 1996/97 so prvič igrali v pofinalu ter izgubili  proti aktualnim evropskim prvakom Barcelono zgolj za gol (domač poraz za 5, zmaga v Barceloni za 4). Prav tako so naslednje 4 sezone končali v polfinalu (dvakrat Barcelona, Zagreb in Portland San Antonio) in v sezoni 2001/02 v 1/4-finala proti Magdeburgu.  Ker so v sezoni 2001/02 izgubili domači naslov proti ekipi Prul iz Ljubljane so naslednjo sezono nastopali v pokalu pokalnih zmagovalcev in prišli do polfinala, kjer so jih izločili kasnejši zmagovalci, ekipa španskega Ciudad Reala.

Za najuspešnejšo sezono za rokometni klub Celje Pivovarna Laško vsekakor šteje sezona 2003/04, ko so celjani osvojili naslov evropskih prvakov in nato postali še zmagovalci evropskega superpokala.

V tej sezoni so se celjani soočili z zaostankom 13 zadetkov s prve tekme 1/8-finala v Ademar Leonu. Sledila je povratna tekma ki pa je bila hkrati tudi otvoritvena tekma nove športne dvorane Zlatorog. In zgodil se je pravi mali čudež saj so celjani ob fenomenalnem vzdušju v novi dvorani uspeli nadoknaditi zaostanek in slavili s 13 zadetki ter se tako uvrstili četrtfinale, v katerem so nato porazili nemški Lemgo. V polfinalu so nato odpravili tudi Ciudad Real ter v finalu na kolena spravili Flensburg Handewitt ter se v Celje vrnili z pokalom evropskih klubskih prvakov.

Tudi v naslednji sezoni so se celjani uspeli uvrstiti v polfinale lige prvakov kjer jim je vnovičen preboj v finale spet preprečila ekipa Barcelone. Po vseh teh uspehih je sledil droben rezultatski padec (2005/06 – 1/4-finala, 2006/07-  1/8-finala, 2008/09 – Glavni del lige prvakov).