Prva rokometna tekma je bila v Celju odigrana že leta 1942, po II. svetovni vojni pa je med vsemi športi najprej oživela prav "hazena" ali veliki rokomet. Konec maja 1945 sta bili prvi tekmi na dveh koncih Celja - za primat sta se borili ekipi Celja in Olimpa, ki sta se še posebej v naslednjem letu večkrat srecali. Leto 1946 zato tudi uradno štejemo kot zacetek organiziranega igranja rokometa v Celju!

Leta 1947 je po združitvi Celja in Olimpa nastalo centralno športno društvo Kladivar in med 21 sekcijami je bila tudi rokometna. Prvo republiško prvenstvo v velikem rokometu se je v konkurenci šestih ekip začelo leta 1949 in prvi naslov so osvojili Celjani brez poraza ter nato do leta 1954 v dvobojih s slovenskimi ekipami le trikrat izgubili in enkrat igrali neodločeno.Znanje je na najboljše rokometaše uspešno prenašal nekdanji nemški reprezentant - vojni ujetnik Fritz Knöffler in Celje je že tedaj imelo eno najmocnejših ekip v bivši Jugoslaviji, kjer je bilo prvo prvenstvo v velikem rokometu z udeležbo Celjanov odigrano leta 1950. Zanimanje za veliki rokomet pa je v petdesetih letih počasi upadalo! Praktično vse ekipe so se v nekaj mesecih preusmerile k malemu rokometu, ki je postajal vedno bolj množicen. Mlajša generacija igralcev Celja se je leta 1951 vedno bolj intenzivno ukvarjala z malim rokometom in na prvi tekmi na betonu pred železniško postajo premagala Ljubljano s 43:4. Že leta 1953 se je prvic igralo jugoslovansko prvenstvo, Celjani pa so isto leto po dveletnem premoru prvic zaigrali na republiškem prvenstvu in zasedli zadnje, 6. mesto. Dokončne ločitve med velikim in malim rokometom v Celju ni bilo tako hitro kot drugje in po večletnem igranju v okrajni ligi so se po dveh neuspelih kvalifikacijah (1959 in 1960) leta 1961 Celjani končno uvrstili v enotno republiško ligo. S tem letom se je začel vzpon celjskega malega rokometa, zadnja tekma v velikem rokometu pa je bila v Celju odigrana 21. novembra 1964 na Glaziji.

Obetavni celjski mladinci (Presinger, Telič, brata Goršic, Koren, Krelj, Povalej, ...), ki jih je vodil Jože Kuzma v sodelovanju s Tonetom Goršicem in Francem Ramskuglerjem, so medtem štirikrat zapored osvojili naslov mladinskih prvakov Slovenije. Pozimi 1964 sta se združila mestna rivala ŽRK Celje in Partizan Celje in že v naslednji sezoni je bilo enotno moštvo ŽRK Celje republiški podprvak. Leta 1965 so prvič premagali večnega tekmeca Slovan iz Ljubljane s 17:11 in osvojili slovenski pokal. V novi sezoni 1965/66 so Celjani tudi prvič republiški prvaki in po uspešnih kvalifikacijah v Slavonskem Brodu v sezoni 1966/67 še prvič člani najelitnejše I. YU - zvezne lige!  Uvodni prvoligaški "ples" je trajal le eno sezono, vendar je izpadu sledilo vnovično zmagoslavje v republi¹ki ligi in preko kvalifikacij v Celju vrnitev med jugoslovansko elito. Jure Koren je kot prvi celjski rokometaš decembra 1969 zaigral za člansko reprezentanco Jugoslavije! Po treh uspešnih prvoligaških sezonah je leta 1971 sledil izpad v II. YU - zvezno ligo, ki je bila ustanovljena po desetletnem premoru. Tone Goršič in Franc Ramskugler sta zbrala novo odlično generacijo (Peunik, Luskar, Mrovlje, brata Bojovič, Božič, ...), ki se je ob podpori nekaterih starejših rokometašev (Marguc, Koren, Levstik, Pucko, ...) štiri sezone kalila med drugoligaši in se končno leta 1976 na prvi tekmi v novi dvorani Golovec (1. julija) po kvalifikacijskem srečanju z Velešem ponovno uvrstila v I. YU - zvezno ligo. Uspeh je ekipa dopolnila še s prvim nastopom v finalu YU - pokala (Celje : Partizan Bj. 23:27) in ga nato ponovila še dvakrat (leta 1978 z Medvešcakom - 23:24 in leta 1980 z Metaloplastiko - 19:28). Vlado Bojovič je v letih 1974 - 82 za reprezentanco Jugoslavije odigral 108 tekem in dosegel 124 golov. Devetkrat je bil kapetan ekipe, sodeloval na dveh svetovnih prvenstvih (1978 in 1982) in olimpijadi v Montrealu (1976) ter je s tem do sedaj najuspešnejši domači igralec celjskega kluba. Mladinci so leta 1977 prvic postali jugoslovanski klubski prvaki, nato ta uspeh ponovili še v letih 1979, 1980 in 1982 ter osvojili pet naslovov viceprvakov (1976, 1978, 1981, 1987 in 1988).

Leta 1978 je pokroviteljstvo nad klubom prevzela delovna organizacija Aero, po dveh 7. mestih je ekipa v sezoni 1978/79 ponovno izpadla iz prve lige, se v sezoni 1983/84 tja vrnila in takoj izpadla. Sledilo je "sedem let skomin", ko so Celjani prva leta (1985 - 88) životarili v drugi ligi ter v sezoni 1988/89 z nacrtnim delom in ustvarjanjem nove ekipe priceli s ponovnim naskokom na I. zvezno ligo.

Leta 1990 je novi pokrovitelj kluba postala Pivovarna Laško, kar je odlocilno prispevalo k vsem nadaljnjim uspehom kluba! V sezoni 1990/91 je ekipa suvereno osvojila prvo mesto v II. zvezni ligi in se po uspešnih kvalifikacijah v Zagrebu še zadnjic formalno "uvrstila" v I. YU - zvezno ligo. Zmagoslavje celjskih rokometašev pa je trajalo le dober mesec, kajti Slovenija je 26. junija 1991 razglasila svojo samostojnost. Že naslednji dan so nas napadli tanki JLA in Jugoslavija je dokoncno razpadla! Vsa leta samostojne Slovenije (1991-2000) so v znamenju celjskega rokometa, saj je Celje kot edino med vsemi slovenskimi klubi osvojilo vseh devet državnih in pokalnih naslovov ter poleg tega še 17 naslovov v mlajših selekcijah. Predstavniki Celja (Zupančič, Turnšek, Šušterič, Jug, ...) so med najbolj dejavnimi v novo nastali Rokometni zvezi Slovenije (RZS), promocijska tekma mo¹ke dr¾avne reprezentance je bila v Celju (18. marca 1992), večina reprezentantov je iz celjskega kluba.Tudi v Evropi je kozorog - rokometaš edno bolj poznan in priznan ne le v članski, ampak tudi v ostalih selekcijah! Prvo sezono v Evropskem pokalu držvnih prvakov (EP DP) so Celjani začeli leta 1992 v predkolu in zaradi izpada v 1. kolu proti staremu in novemu evropskemu prvaku Zagrebu tudi naslednje leto. To sezono (1993/94) so končali v Evropski ligi prvakov (7.-8. mesto) ter nato po dveh slabših evropskih sezonah in izpadanju v 2. kolu EP DP posegli v sam vrh evropskega klubskega rokometa in se v sezonah 1996/97, 1997/98, 1998/99, 1999/2000 in 2000/01petkrat zapovrstjo uvrstili v polfinale med štiri najboljše ekipe v Evropi, kjer so trikrat izpadli z aktualnim evropskim prvakom Barcelono, enkrat proti Zagrebu in proti San Antoniu. Tudi mlajše selekcije (mladinci, kadeti ter starejši in mlajši dečki) so osvojile nekaj pomembnih mednarodnih turnirjev (Dunaj, Göteborg, Frankfurt, Veszprem, ...) in kot krono vsega naslov evropskih kadetskih prvakov 1996 na Partille Cup v Göteborgu!

Zgodovinski, deseti zaporedni naslov državnih prvakov RS je bil v sezoni 2000/01 dobljen brez poraza in le z dvema oddanima točkama, enako tudi deseti zaporedni pokalni naslov. 

Sezona 2001/02 je bila po tekmovalni plati za celjski klub najmanj uspešna v samostojni Sloveniji! Klubu ni uspelo obraniti ne državnega niti pokalnega naslova, v Evropski ligi prvakov pa so bili Celjani tokrat med osmimi najboljšimi v Evropi, saj se jim prvič v šestih letih ni uspelo uvrstiti med štiri najboljša evropska moštva. Izpadli so v četrtfinalu, ponovno s kasnejšim evropskim prvakom, nemškim Magdeburgom. 

V državnem in pokalnem prvenstvu 2001/02 je Celjanom odvzelo primat ljubljansko moštvo Mobitel Prule 67. Celjani so sicer na igriščih osvojili točko več, vendar pa je bil klub zaradi neupravičenega igranja Rutenke v prvem krogu državnega prvenstva po odločitvi predsednika RZS kaznovan z odvzemom ene točke. Svetla stran sezone, ki je klubskemu vodstvu nakazala usmeritev za prihodnost, je vsekakor ponoven uspeh mladih selekcij. Po sedmih letih so v Celju spet ostali vsi trije naslovi najstarejših mladih ekip pod vodstvom trenerjev Anderluha (mladinci), Gučka (kadeti) in Murka (starejši dečki). 

S proglasitvijo Aleša Pajoviča je bil po več kot 25 letih za Vladom Bojovičem na mestu najboljšega športnika Celja ponovno rokometaš. Uprava kluba se je preselila v nove sodobne prostore, kar je bilo ob nekaterih organizacijskih novostih porok za nadaljnjo rast kluba. 

Vodstvo kluba na čelu s predsednikom Tonetom Turnškom se je v sezoni 2002/03 z usmeritvijo v pomladitev ekipe iz vrst domačih igralcev odločilo za korenite spremembe, ki naj bi tudi za ceno trenutnih športnih uspehov prvemu moštvu dolgoročno zagotovile, da bo obdržal mesto med najboljšimi desetimi evropskimi klubi zadnjega desetletja. Po uspehih od leta 1992 do 2002 je namreč Celje Pivovarna Laško sedmi evropski klub, ki je na tej lestvici pred zadnjima evropskima prvakoma Portland San Antoniom in Magdeburgom, pa tudi pred takšnimi klubi kot so Wallau Massenheim, Fotex Veszprem, Lemgo, Ademar Leon, …

Celjani so se spet uvrstili med štiri najboljša evropska moštva, tokrat v Evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev. V polfinalu so izpadli s španskim Ciudad Realom, ekipo, ki se je v zadnjih sezonah okrepila z največjimi evropskimi zvezdniki. Najbolj so se Celjani v tej sezoni veselili povrnitve državnega naslova. Z najresnejšimi konkurenti, Prulami 67, so izgubili samo prvo srečanje v Celju, v drugem delu in dveh srečanjih v končnici pa so bili boljši. S Prulami so v ponesrečenem terminu le teden dni po končanem prvenstvu sicer izgubili v polfinalu pokala RS, vendar to ni pokvarilo splošnega vtisa uspešne sezone, še posebno, ker se je moštvo pomladilo.  

Vodstvo kluba se je z Upravnim odborom v novi sezoni 2003/04 odločilo za nadaljnjo osvežitev kluba z mladimi igralci.  

Sezona 2003/04 v Ligi prvakov se je začela s pričakovanimi predstavami v starem dobrem Golovcu, od katerega se je ekipa poslovila z zmago na zadnji tekmi skupine Lige prvakov s Flensburgom, nadaljevala pa z nepozabnimi predstavami rumeno zelenih v novi športni dvorani Pod Golovcem, ko so Celjani poskrbeli za športni čudež in nadoknadili 13 zadetkov zaostanka iz dvoboja z Ademar Leonom. Lepša in bolj učinkovita otvoritev nove dvorane ne bi mogla nastati niti v režiji vsemogočnega Spielberga. S to zmago je ekipa dobila samozavest in rokomet je "obnorel" ne le Celje, temveč tudi vso Slovenijo.  

Nadaljevalo se je z izločitvijo nemškega Lemga in v polfinalu še "sanjskega" moštva iz Ciudad Reala. Požunovi varovanci so slavili že v Španiji, v Celju pa poskrbeli za zgodovinsko uvrstitev v finale.  

Na najpomembnejše gostovanje v zgodovini celjskega kluba, finale Lige prvakov, so po zmagi nad nemškim prvakom Flensburgom za šest golov v Celju, nekateri odšli že nekaj dni prej. Za navijaško vzdušje na ulicah Flensburga so poskrbeli slovenski navijači, domačini pa so jim v pristanišču na predvečer tekme priredili nepozabno zabavo. Obe tekmi sta zadovoljili tudi največje sladokusce. Četudi so Celjani v skupnem seštevku zmagali suvereno, so Nemci v Flensburgu poskrbeli za kratko negotovost. 

Že dvanajst ur pred povratkom evropskih prvakov iz Flensburga se je v Celju začela "fešta" pred novo športno dvorano. Tekmo iz Flensburga je popoldne pred dvorano na velikem ekranu spremljalo nekaj tisoč gledalcev, ki jih ni pregnal niti močan dež. Letalo z zlatimi fanti je, potem ko je naredilo častni krog nad Celjem, že na Brniku sprejela navdušena množica nekaj tisoč navijačev. Končalo se je s prireditvijo, na kateri je bilo pred novo dvorano več kot dvajset (20) tisoč navijačev, rokometaše pa so sprejeli s pesmijo "Zlati smo mi". Bilo je nepozabno, predsednik celjskega kluba Tone Turnšek pa se je množici zahvalil z besedami: "Tudi vi ste evropski prvaki"! 

Celjani so postali evropski klubski prvaki (do sedaj prvi in edini v samostojni Sloveniji) v sezoni, ko tega ni nihče pričakoval, še posebej, ker  je klub nadaljeval s politiko pomlajevanja prve ekipe in ker je bila na evropski sceni strah vzbujajoča konkurenca. Pivovarji so dosegli sanjski uspeh in ustvarili nepozabno serijo, potem ko ekipa morda prvič ni bila pod prehudim pritiskom, ker ji niti uprava, niti mediji niso nalagali prevelikega bremena. Pomembno je bilo tudi zelo dobro vzdušje v ekipi, vloga kapetana Perića, homogenost med ekipo in stroko, prihod Uroša Zormana v drugem delu sezone, vloga uprave in navijačev, svoje pa je dodala tudi nova dvorana in napovedovalec Primož Mori ter mediji s svojo podporo.  Evropski prvaki so zbrali moči in po naporni evropski sezoni ter takoj po končani Ligi prvakov odigrali še končnico državnega prvenstva in pokala RS ter v šampionskem slogu prepričljivo osvojili oba naslova – dvanajsto zvezdico in po dveh sušnih letih še enajsti naslov pokalnih zmagovalcev RS.